Vedno sem bil sramežljiv. Sčasoma sem postajala drznejša, ker so mi ljudje začeli govoriti le pozitivna mnenja, kar mi je dajalo zaupanje vase. Na žalost imam za sabo 4 resne zveze, ki so se razšle, ker si vsak od teh moških posledično ni izbral mene, ampak npr. Potovanje v tujino ali družbo novih prijateljev. Po vsakem razhodu se mi je samozavest zmanjšala, po zadnjem pa se počutim kot nihče. V teh odnosih sem se popolnoma posvetil odpovedi, poskušal sem dati vse od sebe in zanje sem bil zaradi zveze pripravljen narediti vse. V zadnjem razmerju, ko so se začele njegove manjše težave (npr. Zamujanje ali hec ob pogovoru o resnih temah), sem ga prosil, naj bo pozoren na to in poskusi popraviti napake v svojem vedenju. Zamuda je bila odpravljena, kar zadeva šale, pa je šel iz skrajnosti v skrajnost - sploh se je nehal šaliti, zaradi česar so bili naši pogovori umetni, shematični in dolgočasni. Vzeli smo si čas za razmislek, kako to popraviti, on pa me je presenetil, ko mi je rekel, da to nima smisla, da ne more biti takšen, kot sem si želel, da je konec. Dodal je še, da mojemu vedenju ni nasprotoval, ampak da je prav on izgubil zase. Najbolj bolelo je, ko je rekel, da je vzdušje v zadnjih tednih zveze izginilo njegovo čustvo do mene. Na začetku zveze so moški nad mojo osebo navdušeni in nenavadno, ko zveza postaja vse bolj resna, me zapustijo. Neham verjeti, da bom nekoč srečala moškega, ki mi bo ustrezal in ki bo hotel biti z mano. Bojim se, da me bodo prevarali in da me bo kdo spet prizadel in mi vzel del sebe, od tega pa mi je malo ostalo. V takšni resničnosti se ne najdem, nič me ne veseli, na vero v sebe in v to, da sem vredna, da me ljubi druga oseba, pa lahko pozabim. Kaj naj naredim?
Ne morem si pomagati, da ne bi imel vtisa, da niste nujno tisti, ki je bil v teh odnosih "oropan". navsezadnje so se nekako zmotili. Morda ste se preveč trudili, da bi jih preoblikovali v svoje ideje o njih, in uživali ste v odnosih in možnosti, da ste premalo skupaj. Mogoče ste jim postavljali vedno več zahtev, medtem ko ste se počutili prizadete in uporabljene. Nihče ne mara biti v razmerju z nekom, ki ga ne sprejme takšnega, kot je in se oklepa vsega, kar lahko. Moški so zelo občutljivi na situacije, ko jih ženska nenehno podcenjuje, kritizira in se z njimi ne počuti dobro, varno in zadovoljno. Potem bežijo pred takim odnosom - zakaj bi se še naprej trudili, če pa je ženska vseeno nezadovoljna. Morda tega ne počnete zavestno, vendar je pomembno, da to dojemajo tako. Poleg tega dobri fantje dolgoročno ne marajo biti z ženskami, za katere so ves svet in ki jim "vse posvetijo". Potem se dejansko zdi, kot da je vse vaše zadovoljstvo odvisno samo od njih, in to je preveč obremenjujoče. Da ne omenjam dejstva, da je strašno dolgočasno in dolgočasno. In potem se vsaka njihova pomanjkljivost za vas povzpne na raven galaktičnega problema. Prav tako naj vas ne zavede, da boste nekega dne našli "popolnega" partnerja. Naj bo dovolj dober in takšen, katerega napake ste sposobni sprejeti in z njimi živeti v ljubezni. Prava ljubezen - ne idealizirana. Potem bo izginil tudi občutek škode. Ker boste tudi vi imeli vtis, da vas ima nekdo rad takšnega, kot ste in ne drugačen. Potem bo katera koli sprememba prišla iz vaše volje, ne nujno.
Ne pozabite, da je odgovor našega strokovnjaka informativen in ne bo nadomestil obiska zdravnika.
Tatiana Ostaszewska-MosakJe klinični zdravstveni psiholog.
Diplomirala je na fakulteti za psihologijo na univerzi v Varšavi.
Že od nekdaj jo zanima vprašanje stresa in njegovega vpliva na človekovo delovanje.
Svoje znanje in izkušnje uporablja na psiholog.com.pl in v centru za plodnost Fertimedica.
Končala je tečaj integrativne medicine pri svetovno znani profesorici Emmi Gonikman.
