Limfa ali limfa - zgradba in funkcije

Limfa ali limfa je tkivna tekočina, natančneje del krvne plazme, filtriran v periferna tkiva. Kakšna je zgradba limfe? Kakšne so funkcije limfe v človeškem telesu?

Kazalo

1. Limfa (limfa): nastanek in cirkulacija
2. Limfa (limfa): kemična sestava in funkcije
3. Zgradba in funkcije limfnega sistema
4. Limfedem
5. Elefantijaza

Limfa ali limfa (lat. limfa) je tekočina, ki kroži v limfnem sistemu. Glavna naloga limfe v človeškem telesu je transport beljakovin in limfocitov nazaj iz tkiv v krvni obtok.

Limfa kroži v limfnih žilah, ki skupaj z bezgavkami in organi iz limfoidnega tkiva tvorijo limfni (limfni) sistem.

Poslušajte, kakšne funkcije limfa opravlja v človeškem telesu. To je gradivo iz cikla POSLUŠAJ DOBRO. Podcasti z nasveti

Če si želite ogledati ta video, omogočite JavaScript in razmislite o nadgradnji na spletni brskalnik, ki podpira video

Limfa (limfa): nastanek in cirkulacija

Plazma se skozi stene kapilar filtrira do organov in perifernih tkiv. V njih nastala limfa je edini način izliva plazemskih beljakovin iz intersticijske tekočine v krvni obtok.

Najprej se prevaža z slepo dodelanimi, majhnimi vpojnimi posodami, tako imenovanimi začetne, ki kasneje preidejo v večje limfne žile, tako imenovane zbiranje.

Njihova značilnost je dejstvo, da imajo zaklopke, ki preprečujejo vrnitev limfe nazaj in omogočajo njen enosmerni pretok, pa tudi gladke mišice v žilni steni, ki s krčenjem omogočajo, da limfa teče v pravo smer. Torakalni kanal in desni limfni kanal sta zadnji drenažni poti limfe v venski sistem.

Velika večina proizvedene limfe teče skozi torakalni kanal do krvnega obtoka. Odvaja limfo iz spodnjega dela telesa, torej spodnjih in zgornjih okončin, trebuha in prebavnega trakta ter iz leve polovice glave, vratu in prsnega koša.

Desni limfni kanal sprejema limfo iz desne polovice glave, vratu in prsnega koša. Limfne žile na koncu vstopijo v brahiocefalične žile, prsni kanal se prek leve podklavijalne vene poveže z obtočilnim sistemom, desni pa s podklavijalno veno.

Zahvaljujoč takim medsebojno povezanim sistemom prej filtrirani plazemski proteini, limfociti in druge komponente limfe najdejo pot nazaj v krvni obtok.

Omeniti velja, da limfa teče v limfnih žilah po zaslugi treh mehanizmov: ritmičnih kontrakcij velikih limfnih žil, krčenja skeletnih mišic in negativnega tlaka v prsih, na njegovo tvorbo pa med drugim vplivajo živčni in hormonski dejavniki, tkivna hipoksija, temperatura okolice in tudi drugi fizični dejavniki.

Limfa (limfa): kemična sestava in funkcije

Kemična sestava limfe, ki teče skozi limfne žile, ni enakomerna. Po sestavi je podoben plazmi, vendar vsebuje veliko manjše količine beljakovin.

Glavne sestavine limfe so beljakovine, maščobe, celice imunskega sistema, kot so limfociti, pa tudi imunoglobulini in faktorji strjevanja krvi.

Omeniti pa velja, da se sestava limfe lahko razlikuje ne le glede na prepustnost lokalne kapilarne stene in funkcionalno stanje telesa, temveč tudi na organ, iz katerega se odvaja.

Dokazano je, da ima limfa, ki odteka iz jeter, srca, prebavnega trakta in pljuč, največjo koncentracijo beljakovin.

Limfne in limfne žile igrajo pomembno vlogo pri absorpciji lipidov v prebavnem traktu. So način, kako maščobe v obliki hilomikronov prehajajo iz črevesja v krvni obtok, mimo jeter.

Dolgoverižne maščobne kisline in holesterol, ki se absorbirajo v prebavilih, se prenašajo s pomočjo limfe, ki teče iz črevesja, zato po obroku, bogatem z maščobami, dobi kremno barvo. To je posledica prisotnosti velikih delcev lipidov.

Fiziološko človeško telo dnevno proizvede od dva do štiri litre limfe, njegova količina pa je veliko večja (kar 4-15-krat), odtok pa je učinkovitejši pri ljudeh z aktivnim življenjskim slogom.

Zgradba in funkcije limfnega sistema

Glavna naloga limfnega sistema je prenos nekaterih tkivnih tekočin v krvni obtok. Sestavljen je iz:

• limfne žile, ki so prisotne v vseh telesnih tkivih, razen v osrednjem živčevju, kostnem mozgu, povrhnjici, hrustancu in tudi roženici. So del krvnega obtoka in njihova glavna naloga je odvajanje odvečne tkivne tekočine nazaj v krvni obtok.
  
  
• bezgavke, ki se nahajajo vzdolž limfnega sistema. Največ kopičenja bezgavk je v dimljah, pazduhah, vratu in trebušni votlini. So del človeškega imunskega sistema. Tam se proizvajajo in filtrirajo v limfoid limfociti T. To so celice, ki pripadajo levkocitom, njihova glavna naloga v človeškem telesu pa je prepoznavanje in odstranjevanje celic, ki vsebujejo tuje antigene, kot so virusi ali bakterije. Zato se bezgavke povečajo kot odgovor na nenehno vnetje ali okužbo. Omeniti velja tudi, da je limfni sistem eden od načinov metastaziranja raka, napovedi bolnikov in način zdravljenja pa se pogosto določajo glede na pojavnost bolezni v okoliških bezgavkah.
  
  
• limfni organi, ki so izdelani iz limfnega tkiva. Sem spadajo vranica, timus, tonzile in tudi slepič.

Limfedem

Limfedem je kronična bolezen, katere osnovni vzrok je otekanje tkiva, ki je posledica nenormalnega, nezadostnega odtoka limfe iz tkiv. Glavni vzrok limfedema je poškodba limfnih žil.

Po stiskanju in zmanjšanju pretoka lumna ali popolnem zaprtju limfne žile se pod zaprti segment nabere medcelična tekočina, kar vodi do otekanja tkiv, najpogosteje kože in podkožja, ter povzroči kronični vnetni proces.

Glavni simptom limfne stagnacije v tkivih je depresija na površini kože po pritisku s prstom (tako imenovano pastozno otekanje). Sčasoma se koža in podkožje strdijo in niso več dovzetni za pritisk.

Najpogostejši vzroki limfedema vključujejo:

• jatrogeni edem - zapleti kirurških posegov, pri katerih je bilo treba odstraniti bezgavke (npr. operacija raka dojke, ki vključuje lokalne bezgavke); v takšni situaciji je limfni pretok oviran in počasnejši, kar povzroči kopičenje tkivne tekočine v zgornjem okončini na strani operirane mlečne žleze
  
  
• neoplastični infiltrati, ki zatirajo limfne žile v naprednih stadijih neoplastične bolezni
  
  
• parazitske bolezni, ki vključujejo filariozo - gre za bolezen, ki prizadene predvsem ljudi, ki živijo v Aziji ali potujejo tja, in je sestavljena iz vstopa v človeško telo parazitov iz skupine ogorčic; njihova posebnost je gibanje limfnih žil - takrat povzročajo otežen odtok limfe iz okoliških tkiv, kopičenje tkivne tekočine in posledično nastanek limfedema
  
  
• vnetje kože, posod in bezgavk
  
  
• bolezni vezivnega tkiva, kot so sistemska skleroderma, revmatoidni artritis ali psoriatični artritis
  
  
• travmatične poškodbe limfnih žil

Osnovna metoda zdravljenja limfedema je fizioterapija.

• Kdo je fizioterapevt?

Najpogosteje uporabljene metode zdravljenja vključujejo tehnike limfne drenaže, stiskanje povojev in vaje z obremenitvijo.

Farmakološko zdravljenje se ne šteje za učinkovito in operacija se uporablja le v izjemnih primerih. Napoved zdravljenja bolnika ni ugodna.

Elefantijaza

Elefantijaza je pomemben limfedem tkiv, ki vodi do deformacije prizadetega območja. Nastane kot posledica daljšega kopičenja tkivne tekočine in limfne zastaje, najpogosteje v zgornjih in spodnjih okončinah ter presredku.

Ta bolezen je lahko prirojena (pomanjkanje limfnih žil na določenem predelu telesa) ali pridobljena (kot posledica poškodbe limfnih žil med drugim med operacijo, radioterapijo in rakom).

Zanj je značilen pojav trajnih, nepopravljivih sprememb v obliki velike otekline, ki preprečuje delovanje in gibanje, otrdelost kože ter pojav izboklin in izrastkov na prizadetem območju, ki se končajo s senzoričnimi motnjami in degenerativnimi spremembami v osteoartikularnem sistemu.

Prizadeta koža je suha, žuljava, napeta, sijoča, nagnjena k razpokam in nastanku težko zacelijočih erozij in razjed, ki postanejo vrata okužbe.

Kljub zdravljenju se prizadeti ud najpogosteje ne vrne v prvotno obliko. Včasih je edina metoda terapije operacija, ki se konča celo z amputacijo prizadetega uda.